Akcija "Spust po Ljubljanici" ima za seboj večletno tradicijo. Do sedaj je bila organizirana že devetnajstkrat. Zamisel se je rodila leta 1987, ko so po nekakšnem vzoru sesterske akcije "Kanu Ščuka zlet" (sedaj Ščukanujanje) na Cerkniškem jezeru nekaj posebnega hoteli napraviti tudi na Ljubljanici. Tako je leta 1988 Spust prvič zaživel v organizaciji odreda Posavski kurirji. Seveda na reki ni bilo klasične orientacije, vendar pa je bilo v tekmovanje, poleg hitrostne etape, vpletenih še nekaj spretnostnih veščin in poznavanje Ljubljanice.

Udeležba je bila na začetku majhna, posadk pa je bilo vsako leto več. Prav to jih je vodilo k še boljši organiziranosti in večji promociji same akcije. Tudi ekipa se je okrepila s svežimi idejami tabornikov rodu Bičkova skala (saj se je odred Posavski kurirji priključil Bičkovcem), ki so na večini preteklih Spustov kot tekmovalci nabirali praktične izkušnje s proge. Tako je Spust leta 1992 dobil novo podobo. Veliko različnih sponzorjev, kanu za glavno nagrado, družabni piknik po akciji in vključevanje medijev so botrovali k večji udeležbi posadk, ob progi pa ni manjkalo niti gledalcev. Vključitev "Ekofore" je pomenila širitev akcije v bolj ekološke vode (prve takšne med taborniki), saj se v kanujih na cilj vedno pripelje prav pisan svet smeti.

Vrhunec je Spust doživel leta 1993, ko se je akcije udeležilo kar 38 posadk, imeli so plavajočo radijsko ekipo RGL, v živo so se javljali na Valu 202, na A kanalu so imeli polurno reportažo, na TV Slovenija so o njej poročali na TV Dnevniku, o akciji so poročali vsi večji tiskani mediji. Ker pa je tistega leta Ljubljana praznovala 850 let prve omembe mesta, so v sklopu praznovanja priredili skupinski nočni spust z baklami in lampinjoni okrašenimi čolni v staro Ljubljano. Z menjavo generacij v rodu ter pomanjkanjem organizatorjev so se po Spustu leta 1997 zavestno odločili, da bodo naredili kratek premor za leto ali dve. Toda ta kratek čas je trajal kar celih devet let. V začetku novega tisočletja so se večkrat pogovarjali, da bi oživitev Slusta po Ljubljanici v taborništvo prinesla nekaj svežine. Tekmovanja, kjer so se taborniki merili v veslaških spretnostih in orientaciji na vodi (Kanu ščuka zlet, Krkini slapovi, SKO Zbilje, NOSK) so vsa namreč ugasnila konec devetdesetih. Imeli so ideje in želje, manjkala pa jim je vžigalna vrvica.

Pozimi, leta 2006, so jim taborniki Rodu Tršati tur predlagali, da bi spomladi soorganizirali Spust. To priložnost so zaradi polnega koledarja izpustili, zato so akcijo po skoraj desetih letih obudili in vpeljali prav oni. Naslednji dve leti pa so precej uspešno sodelovali. Leta 2009, po celih dvanajstih letih, pa so Spust zopet prevzeli na lastna pleča.

Spust leta 2010 je bil jubilejen, že petnajsti po vrsti. Osvežili so ga z novo grafično podobo, novo spletno stranjo, s prepletanjem nalog iz preteklosti in sedanjosti, z biltenom ter s povečanim nagradnim skladom. Prav tako so cilj in nekatere nalogo prestavili v center Ljubljane, saj so želeli taborništvo še bolj predstaviti Ljubljančankam in Ljubljančanom.